V današnji družbi in kulturi se neštetokrat izkazuje moč glasu. Že jezik nam pokaže mnogo pomenov in frazemov, povezanih z besedo glas, med bolj znanimi so različice, povezane z dobrim in slabim glasom. Lahko bi rekli, da je še posebej zahodni svet prav obseden s fenomenom glasu, kar se kaže skozi govore in govoričenje v politiki in znanosti ter na akademskem področju. Glas je pomemben tudi za večino popularne kulture, in čeprav se je ta izrazito usmerila v vizualno posredovanje, je glas kljub temu ostal osrednja prvina glasbe pod okriljem šovbiznisa – velika večina popularne glasbe je namreč vokalne. Predvsem pa se fenomen glasu potihoma kaže skozi tisto, na kar smo najmanj pozorni in kar nam v veliki meri ostaja skrito: skozi njegovo navidezno odsotnost. V vsakdanji besednjak iz aktivističnih krogov z razlogom prodira frazem »nekdo ali nekaj, kar je brez glasu«, torej »dati nekomu ali nečemu glas«.
/…/
Razvrstitev klasičnega petja po glasovih od najvišjega do najnižjega
Ženski: sopran, mezzosopran in kontraalt
Vsi ženski glasovi se delijo še naprej po značaju, ki ga zastopajo, na koloraturni (lahkoten glas, ki prinaša močno ornamentirane dele), lirični (polnejši glas, ponavadi s čustveno, lahko romantično vsebino; večinoma vloge, ki predstavljajo dobro) in dramski (močan, bolj zamolkel glas, ki prinaša čustveno napornejše teme in dostikrat negativne karakterje) glas. Sopran pa ima še dve kategoriji liričnega glasu, to sta spinto in subreta.
Moški: kontratenor, tenor, bariton in bas.
Tudi pri moških je vloga glasov še naprej deljena, podobno kot pri ženskah, le da je delitev po značaju še mnogo bogatejša, tako da tu ostajamo pri osnovnih glasovih. Vloga tenorja tako načeloma ustreza sopranu, baritona mezzosopranu, basa pa kontraaltu. Kontratenor je najvišji glas, njegova vloga pa se je skozi zgodovino spreminjala.
/…/
Zborovsko petje
Zborovsko petje ima bogato tradicijo, ki z zabeleženimi viri sega vse do Mezopotamcev. Zelo verjetno pa je, da je bilo skupinsko petje prisotno že v začetkih človeške civilizacije. Individualni glas se stopi v celoto zvoka, ki ga proizvaja zbor, s tem pa se posameznik razbremeni, saj ni več izpostavljen v tolikšni meri. Iz zgodovine klasične glasbe poznamo kar nekaj primerov uporabe zbora. Od maš pa do opere, seveda pa tudi skladbe, ki so namenjene a cappella zborovskemu petju, torej petju brez spremljave.
Avtorica: Ina Puntar
