Glasbenonarodopisni inštitut,
ustanova, ki skrbi za ohranjanje slovenske ljudske glasbene dediščine
Pravijo, da so spremembe edina stalnica v zgodovini človeka. Te na različne načine oblikujejo njegovo dejavnost, področje kulture pa pri tem ni izjema. Prav posebno mesto na tem ustvarjalnem področju človeštva zavzema ljudsko izročilo, na katero v različnih pojavnih oblikah naletimo povsod po svetu. Tako za posameznika kot za skupnost ljudsko izročilo pogosto poleg dejavne ustvarjalnosti pomeni tudi identiteto – vlogo posameznika v neki skupnosti, medtem ko jo lahko nagle spremembe hitro zamajejo. Majavost identitete, kakor tudi nepoznavanje in nepriznavanje identitete bližnje skupnosti pa so pogosto vzroki za številna nesoglasja v družbi. Naj bo to iskanje identitete, želja po puščanju sledi zanamcem, beleženje sprememb ali pa zgolj navdušenje nad ustvarjalnostjo preteklosti in sedanjosti, zapisovanje ljudske kulturne dejavnosti sega v antiko in še dlje nazaj – le spomnimo se Homerjevih Odiseje in Iliade, mitov o grških in rimskih bogovih, skandinavskih epov od Beowulfa do Edde in ne nazadnje tudi slovenske ljudske balade Rošlin in Verjanko (ene izmed); vse, kar je danes zapisano, se je še pred nekaj stoletji prenašalo od ust do ust, iz generacije v generacijo.
Zbiranje in zapisovanje ljudskega gradiva smo Slovenci začeli že konec 18. stoletja, ko so se v evropskem prostoru (a ne brez odmeva na drugih celinah) vrstile številne družbenopolitične spremembe. Znano je, da je že v letu 1819 takratna Filharmonična družba organizirala zbiralno akcijo. Navdušenje nad ljudskim gradivom se je še krepilo v revolucionarnem letu 1848, letu »pomladi narodov« in po njem. Leta 1895 je pri Slovenski matici začela izhajati sistematično urejena zbirka do takrat zbranega pesemskega gradiva z naslovom Slovenske narodne pesmi, ki jo je urejal dr. Karel Štrekelj. Precej ljudskega pesemskega gradiva, več kot 13 tisoč pesmi z vsega območja današnje Slovenije, ki ga danes hrani arhiv Glasbenonarodopisnega inštituta, se je zbralo v času Avstro-Ogrske, v občestveni akciji Odbora za nabiranje slovenskih narodnih pesmi z napevi (OSNP), ki je potekala od leta 1906 do prve svetovne vojne.
1934: Folklorni inštitut
Sistematično in z znanostjo podprto zbiranje ljudskega glasbenega izročila pa se je začelo leta 1934, ko je bil na pobudo odbora Glasbene matice ustanovljen Folklorni inštitut. V ustanovni listini, v kateri je France Marolt opredelil tudi namen in delo inštituta, je bilo zapisano, da so njegove naloge izčrpno zbiranje, sistematično urejanje, raziskovanje, kritično vrednotenje ter urejeno izdajanje »slovenske glasbene folklore«, zbiranje znanstvenih publikacij na to temo ter vzpostavljanje stikov s sorodnimi ustanovami doma in po svetu. /…/
1946: Glasbenonarodopisni inštitut
Po koncu druge svetovne vojne je inštitut prešel pod okrilje Akademije za glasbo in se preimenoval v Glasbenonarodopisni inštitut (GNI). Inštitut se je znova selil v druge prostore, v katerih je po Maroltovi zasnovi končno dobil spodobne prostore in opremo za arhiv ter knjižnico. Takrat so prvič zaposlili tudi več sodelavcev. Oživilo se je terensko raziskovanje, hkrati pa okrepili tudi »restavriranje« in predstavljanje ljudskega glasbenega izročila. Tako je že leta 1946 poskusno nastopilo nekaj plesnih parov in predstavilo primer ljudskega plesnega izročila; iz tega poskusa je pozneje nastala Akademska folklorna skupina France Marolt, ki si je nadela ime po ustanovitelju in deluje še danes. Leta 1949 se je inštitut ločil od Akademije in postal samostojna ustanova, podrejena ministrstvu za znanost in kulturo. /…/
1994: Samostojni inštitut GNI ZRC SAZU
Glasbenonarodopisni inštitut je danes eden izmed 18 inštitutov, ki delujejo pod okriljem Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Njegove naloge in poslanstvo se od začetkov institucionalizacije raziskovanja ljudskega glasbenega izročila v osnovi niso spremenili. Delo zaposlenih na inštitutu še vedno temelji na zbiranju, sistematiziranju, kritični obdelavi, študiju in hrambi gradiva, zelo pomembne pa so tudi dejavnosti, ki javnost seznanjajo z ljudskim glasbenim izročilom in rezultati raziskav.
Avtorica: Aleksandra Gartnar, foto: Urša Šivic, ZRC SAZU – GNI
