Poletni glasbeni tabor Glasbene mladine Slovenije 2022

V soboto, 9. julija, se je začel zdaj že tradicionalni in letos že 28. poletni glasbeni tabor Glasbene mladine Slovenije, ki je trajal vse do 16. julija. V tem tednu so se srečali glasbeniki, ki so skupaj vadili in muzicirali, razdeljeni pa so bili v več kategorij: skladatelji, violisti, pevci in godalne komorne zasedbe. Vsaka kategorija je imela svojega mentorja: skupino za violo je vodila Maja Rome, za kompozicijo Nenad Firšt in Dušan Bavdek, za komorno igro za godala in godala s klavirjem Zoran Bičanin in za petje Tatjana Vasle. Poleg tega je bil na taboru organiziran seminar za glasbeno publicistiko pod mentorstvom Veronike Brvar, ki je trajal od 13. do 15. julija. Vse dejavnosti so potekale v prostorih glasbene šole Murske Sobote, sodelujoči so bivali v prostorih hotela Zvezda, za celotno organizacijo pa sta poskrbela Glasbena mladina Slovenije in njen producent Uroš Mijošek.

Publicisti smo med drugim opravili kar nekaj zanimivih intervjujev, tako z udeleženci tabora kot mentorji. Povedali so nam nekaj zanimivosti o njihovih izkušnjah na letošnjem taboru, o njihovem igranju ter o načrtih za prihodnost (predvsem v sklopu tega glasbenega tabora).

Daniel Šimek, profesor harmonike, se je pevskega tabora udeležil prvič, a se že dogovarja, da bo naslednje leto znova prišel v Mursko Soboto. »Solopetja sem se začel učiti pred kakšnim letom, pred tem pa sem od otroštva prepeval v različnih zborih. Kolega mi je priporočil, naj se oglasim pri Tatjani Vasle, in tako sem se prijavil na tabor – da se nekaj naučim, pa tudi za sprostitev. Na delavnico sem prišel z nekaj starega programa, nato pa sem od skladatelja Jana Trilerja, ki se je udeležil delavnice pri Nenadu Firštu in Dušanu Bavdku, prejel še noviteto, ki je bila izvedena na zaključnem nastopu.«

Tečaj glasbene publicistike

Tečaj je bil namenjen vsakomur, večinoma pa so se ga udeležili študenti muzikologije, ki so imeli podobna predznanja in veščine. Vsi so tečaj večinoma obiskali že prej, le ena udeleženka je bila na njem prvič. Tudi letos je delavnica seznanjala z umetnostjo pisanja in izražanja o glasbi za tiskane ter elektronske medije. Pogovarjali smo se o osnovah pisanja, med drugim o pisanju reportaž in novic, esejev in ocen, in ugotovili, da je za pisca najpomembnejša seznanjenost z dobrim slogom pisanja. Ponovili smo pravila pisanja koncertnih listov. Analizirali smo kritike in druga publicistična besedila. Pogovorili smo se o spletni različici revije Glasna: o tem, kaj je aktualno in zanimivo ter kaj so naše strasti glede pisanja. Na podlagi tečaja je nastala tudi reportaža, ki jo ravnokar prebirate. Nasvet, ki se mi je vtisnil v spomin kot vodilo za nadaljnje raziskovanje glasbe, je bil, naj čim več obiskujemo koncerte in si tako širimo obzorja. Kot publicisti moramo biti pozorni na veliko stvari: na to, ali so skladbe priredbe, osredotočati se moramo na glasbo, ne pa na osebne (ne)všečnosti, temveč biti karseda objektivni. Predvsem je pomembno artikuliranje misli. Po nekaj opravljenih intervjujih smo spoznali, da je pri tej besedilni vrsti bistveno, kako človek (intervjuvanec) razmišlja, ob tem pa bi bilo treba vključiti najzanimivejše stvari, npr. kaj bere, katere filme gleda, kateri instrument igra.

Okrogla miza na temo glasbene kritike z naslovom Verjemi mi. Sem kritik.

Tabor glasbene publicistike se je zaključil z okroglo mizo glasbenih ustvarjalcev in poustvarjalcev. Izhodiščno vprašanje je vključevalo zadnjo prebrano kritiko, nato pa se je debata razvijala v smeri nalog glasbenega kritika, kdo to sploh je in kakšen naj bi bil, razmislek je vodil tudi do medijev, v katerih naj bi bile kritike objavljene. Sogovorniki so se strinjali, da naj bi kritiki pri svojem delu predvsem sledili načelom profesionalne odgovornosti in spoštljivosti, obenem naj bi bili za to delo ustrezno izobraženi in usposobljeni. V povezavi s tem je pomembno vedeti tudi, da kljub kritikovi strokovnosti občinstvo ni vselej dobro poučeno, kar je pomembna iztočnica tako za razmišljanje kot za nadaljnje delo. Povzetek okrogle mize sledi tej reportaži s tabora.

Koncerta za konec letošnjega tabora

Tabor se je končal z dvema koncertoma, pri čemer so udeleženci glasbeniki pravzaprav pokazali svoj napredek tega intenzivnega tedna. Sama sem se udeležila samo prvega koncerta, tj. 14. julija ob 20. uri. Izvedenih je bilo 11 skladb, med njimi je bila ena krstna. Izvajalci so bili različnih starosti in posledično so temu sledila tudi izvajana dela. Nekatere skladbe so bile delo starejših skladateljev, kot je Koncert za violino v G-duru Georga Philippa Telemanna ali Oh, worse than death indeed – Angels, ever bright and fair, recitativ in arija iz oratorija Theodora Georga Friedricha Händla. Druge pa so bile mlajše in nekatere tudi sodobne, denimo skladba Jana Trilerja Padaj.
Po koncertu smo se publicisti pogovarjali z udeleženkama tabora in izvajalkama Laro in Ano, ki sta bili del komornih skupin pod vodstvom mentorja Zorana Bičanina: »Na tabor sva prišli skupaj in tu spoznali ostale udeležence. Program smo izbrali skupaj, nekaj smo ga sem že prinesli, ostalo pa nam je dodelil prof. Bičanin, potem ko smo se razdelili po komornih skupinah.« Ana je bila na poletni šoli v Murski Soboti prvič, Lara pa jo obiskuje že leta. V Murski Soboti sta spoznali nove prijatelje, veseli ju, da se bo sodelovanje nadaljevalo, kar potrjuje, da so tako organizatorji kot udeleženci z delom zelo zadovoljni. Poleg tega smo se publicisti pogovorili z najmlajšo in najstarejšim udeležencem letošnjega tabora. Kot najmlajša nam je Sara Bavdek povedala: »Igram violino in na taboru mi je zelo všeč. Zanj sem zvedela od očeta, ker tu uči kompozicijo. Na tečajih v Murski Soboti sem že tretje leto, trajajo pa vsakič po en teden. Z manjšo točko sem nastopala že v četrtek, z glavno pa na zaključnem koncertu v petek.« Po drugi strani se nekateri ukvarjajo tudi z večjimi izzivi. Najstarejši udeleženec, Aleš Friedl, se je udeležil tabora kompozicije pri prof. Dušanu Bavdku in Nenadu Firštu, s katerima je imel individualne ure. »Sem smo prišli v soboto, naša naloga pa je bila v enem tednu napisati novo skladbo. Pisati sem začel že kmalu, saj dnevi hitro minevajo in ni preveč enostavno delati pod časovnim pritiskom. S prvo idejo sem prišel k pouku že v nedeljo, nato pa sem sledil priporočilom oz. sugestiji mentorja Bavdka, ki mi je pojasnil serialno glasbo. Predlagal mi je serijo iz 12 tonov. Tovrstno skladbo sem pisal prvič in najbrž tudi zadnjič v življenju, ker je v tem slogu zelo zahtevno skladati in sem si moral dovoliti tudi nekatera odstopanja, da ne bi bilo skladanje preveč mehanično. Ko sem začel, sem dobival ideje in mi je šlo hitro iz rok. Kompozicija, ki je nastala, je napisana za violino in violončelo. Najprej naj bi trajala eno minuto, a je zdaj dolga okoli dve minuti,« je ljubiteljski skladatelj opisal svoj ustvarjalni proces in priznal, da izkušnjo zelo ceni.

Na delavnicah so mladi skladatelji analizirali skladbe različnih skladateljskih mojstrov, s čimer so spoznali mnogo prijemov v kontrapunktu in harmoniji ter celo dodekafonijo, medtem ko sta se na individualnih urah vodji seminarja posvetila posameznim skladbam, ki so jih nadobudni komponisti oblikovali in razvijali med glasbenim taborom. Dva udeleženca delavnice, ki sta se tabora udeležila prvič, je k pogovoru povabil tudi Til Dečko.

Z Martinom Senekovičem in Filipom Segečićem smo se pogovarjali o načinu dela v skladateljski delavnici.

Ali sta pridobila veliko novih izkušenj in kaj sta odnesla s tabora? Nove kompozicijske prijeme in načine za pobeg od konvencij, od pravil?

Martin: Seveda. Profesorja sta pokazala ogromno novih stvari – novih tehnik in metod skladanja.

Filip: Zagotovo. Naučil sem se zelo veliko novega, na tem področju sem tudi sam (relativno) nov in vem le nekaj več od osnov. Veliko sem odnesel od skupinskih predavanj, individualnega dela, pa tudi od prakse. Na teoretičnem področju sem dobil zelo veliko novih informacij in znanj, na že obstoječe informacije pa sem dobil nove poglede in vidike.

Vaša predavanja torej potekajo tako, da v celoti pregledate snov glasbenega stavka, nato pa se profesorja posvetita posameznikom in njihovim skladbam. Kako poteka individualno delo in kako se razvijajo vaše skladbe?

Filip: Na prvi uri sem profesorju predstavil idejo, ki sem jo imel v glavi že nekaj časa. Nato sem z njegovo pomočjo ugotovil, kako se bom lotil zapisa te ideje oziroma pisanja skladbe, pri čemer je način dela v celoti odvisen od mene. Zatem so vsak dan individualne ure, na katerih se pregleda že narejeno.

Martin: Profesorju se z vsakim srečanjem pokaže napredek v skladbi, torej tisto, kar si dopolnil od zadnjega srečanja. Zatem skupaj določita pot naprej: kaj bi bilo treba dodati, spremeniti.

Dopušča posamezni profesor veliko manevrskega prostora pri novih idejah (čeravno mu niso nujno najbolj všeč)?

Martin: Načeloma ja. Sicer določene stvari malo popravi, vendar končno odločitev prepušča tebi. Lahko bi rekli, da skladbo tu in tam obrne – spremeni kak akord, doda nekaj tonov.

Filip: Zelo mi je všeč, da profesor jasno opredeli, ali je neki napotek njegovo mnenje ali pa gre za nekaj pričakovanega oziroma priporočljivega. Tako te usmeri, ti da nove ideje, lahko pa tudi obdela in utemelji tvoje, že obstoječe. Profesor zelo dobro vidi, kaj so šibke točke nekega skladatelja, ter dobro razume vsakega svojega učenca posebej.

Na svidenje prihodnje leto …

Celotna izkušnja tabora je bila zame edinstvena. Izvedela sem veliko novega in zanimivega, ob tem pa osvetlila tudi pomanjkljivosti, na katere moram še paziti. Glede na to, da je bila to moja prva reportaža, so me pred tem opozorili, da mora besedilo vsebovati verodostojne podatke, ponujati dejstva in ne nazadnje lahko ter slikovito branje. Vse to bom upoštevala tudi v prihodnje, saj si želim še pisati, prav tako pa se udeležiti poletnega glasbenega tabora, ki ga vsako leto organizira Glasbena mladina Slovenije.

Elena Kostova