S pesmijo za ljubljeni narod
Close

Not a member yet? Register now and get started.

lock and key

Sign in to your account.

Account Login

Forgot your password?

S pesmijo za ljubljeni narod

S pesmijo za ljubljeni narod

spomin na Mateja Hubada ob 150-letnici rojstva in 80-letnici smrti

 

»Pred nami se dviga njegova osebnost, ki jo sestavljajo dobrota, znanje in žrtvovanje. Z Glasbeno matico, ki ima kot društvo tolikšne zasluge za slovensko glasbo, je ta osebnost nerazdružljiva. Svoje življenje je žrtvoval Hubad tej zvezi in iz te žrtve se je rodila sijajna zgradba slovenske vokalne umetnosti.«
S temi besedami se je Marijan Lipovšek leta 1937 poklonil Mateju Hubadu, ki je s svojim delom pomembno zaznamoval slovensko glasbo poznega 19. in prvih desetletij 20. stoletja. Da bi slovensko glasbeno umetnost približal evropski ravni, je Hubad posegel na vsa področja njenega ustroja: bil je umetniški vodja, glasbeni pedagog, učitelj petja, zborovodja, dirigent, organizator dela, izdajatelj glasbene literature, skladatelj. Neutrudno in požrtvovalno se je predajal svojemu delu in se odzival klicem prebujene narodne umetnosti – »narava mu je dala skoraj orjaško telo, ki je bilo kakor določeno za velike napore njegovega delovanja«, je še zapisal Lipovšek.


Prva srečanja z glasbo in študij na Dunaju2_4_2_Matej_Hubad

Matej Hubad se je rodil 28. avgusta 1866 v veliki družini z devetimi otroki na obrobju Ljubljane, v Povodju pri Skaručni pod Šmarno goro. Oče, ki je kmalu po njegovem rojstvu ovdovel, je v želji za boljšim jutri skrbel za vsestransko izobrazbo svojih otrok. Četudi glasbene šole nikoli ni obiskoval, je bil Hubad v mladosti vseskozi glasbeno dejaven in prepeval v šolskih zborih. Njegova učitelja, koncertni pevec Anton Razinger in stolni organist Anton Weixler, sta se zavedala njegove nadarjenosti za glasbo in mu zagotovila tudi zasebni glasbeni pouk. Za Hubada so bila prelomna gimnazijska leta na stari gimnaziji na Vodnikovem trgu v Ljubljani (obiskoval jo je od tretjega razreda), kjer je pevski zbor vodil tedanji ravnatelj orglarske šole in stolni regens cori Anton Foerster.

Hubad se je že v gimnaziji začel intenzivneje vključevati v glasbeno življenje: taktiral je pevcem pri mašah v uršulinski cerkvi, med počitnicami med petim in šestim razredom je nastopal kot član vokalnega kvarteta (poleg njega še Franc Pogačnik-Naval, Ludovik Böhm in Josip Mihelčič), predstavil se je kot solist ter se preizkusil v vlogi zborovodje dijaškega zbora Glasbene matice. Vodstvo tega je leta 1885 naposled tudi prevzel. Že prvi koncert pod njegovim vodstvom 25. marca 1885 v polni Redutni dvorani je bil izjemno uspešen. Ta nastop 19-letnega dirigenta je nakazal njegov prispevek k razvoju zborovske poustvarjalnosti Slovencev – pot, ki jo je tlakoval v naslednjih desetletjih.

Četudi že zgodaj vpet v javno glasbeno življenje, pa je Hubad dolgo ostal glasbeni samouk. Preživljal se je z inštrukcijami klavirja (inštrument je imel v najemu), skromen zaslužek pa je porabil za koncertne dogodke in gledališke predstave ter za glasbeno literaturo, iz katere se je učil. Prvo pravo glasbeno izobrazbo je dobil šele po maturi leta 1886. V Gradcu, kamor je odšel na enoletno prostovoljno služenje vojaškega roka, je izkoristil pravico do študija prava, na fakulteti pa je imel priložnost poslušati tudi predavanja iz harmonije. Čeprav podpore družine ni imel, je leto pozneje odpotoval na Dunaj, kjer se je vpisal na glasbeni konservatorij. Tudi v avstrijski prestolnici je denar služil z inštrukcijami ter ga porabil za obisk opernih in koncertnih prireditev, na podlagi tovrstnih zvočnih izkušenj pa je postopoma ostril lastne umetniške kriterije. Kljub fi nančnim težavam je na Dunaju štiri leta študiral harmonijo in kontrapunkt pri slovitem avstrijskem skladatelju Antonu Brucknerju, ob tem tudi orgle, klavir in zborovsko petje, zasebno pa je opravil še tečaj petja.

PREBERI VEČ