Preludij

Aktualni čas glasno kliče, naj se tudi v naši reviji odzovemo na najbolj žgoča in alarmantna vprašanja s področja kulturne politike ter hkrati opozorimo, da ne živimo zunaj časa in prostora. In seveda bi pri tem lahko na tihem upali tudi na tisti svoj košček pogače pri povišanem odstotku bralstva. V tem razgretem ozračju bi tovrstno čtivo prav lahko našlo večji odmev, si prislužilo kakšno »lajkanje« in morda godilo tudi vsem nam, ki v aktualnem trenutku ne vidimo poti do uresničenja še ene »razvedrilne vizije« v letu 2050. In s tem pisanjem bi prav tako lahko ujeli zdajšnji trenutek. Vse do naslednjega alarmantnega sprožilca … in naslednjega izrednega trenutka … in naslednjega … Dokler se končno ne bi vprašali o tehtnejši vsebini ter iskali odgovorov na vprašanja, kako prebuditi željo po odkrivanju, raziskovanju, predvsem pa iskrenem čutenju ter doživetju vsega izvirnega, lepega, resničnega? Kako spodbuditi tehten razmislek ob nedosegljivem in odkriti poti do globljega razumevanja? In morda celo, kako v aktualnosti trenutka razpreti čas v daljave, v katerem se zaiskri resnična vrednost?

Stanje in odnos do umetnosti v družbi nam jasno kažeta, da smo v hlepenju po preseganju samega sebe ter ob nenehnem dokazovanju vpetosti v globalno kulturo pozabili naravnati svoj kompas.

»Stanje v umetnosti je skrb vzbujajoče. Predvsem zato, ker se ne zavedamo, kako je umetnost poleg jezika pomembna za identiteto nekega naroda. Govorim o vseh vejah in zvrsteh umetnosti, ne samo o glasbi,« je v pogovoru za našo revijo razmišljal letošnji nagrajenec Prešernovega sklada za glasbo Boštjan Gombač. »Majavost identitete, kakor tudi nepoznavanje in nepriznavanje identitete bližnje skupnosti so pogosto vzroki za številna nesoglasja v družbi,« pa lahko beremo v predstavitvi nosilca in ohranjevalca »glasbenega« spomina našega naroda, v portretu slovenskega Glasbenonarodopisnega inštituta, ki se v zadnjih letih srečuje z najhujšo krizo preživetja.

Kje poiskati lastno identiteto in kakšna naj bo pot do prepoznavanja dragocenosti?

V tokratni reviji odpiramo razmišljanje kar na samem začetku – pri iskanju dragotin v ljudskem izročilu ter pri ustvarjalcih ter poustvarjalcih, ki zvesti sami sebi, splošnemu stanju navkljub, iščejo svojo pot med notami, v koncertni dvorani, gledališču, zunaj žarometov in prevečkrat pod taktirko vodij, obsedenih od trenutka slepe aktualnosti. In da bi lahko prepoznavali dragocenosti, tudi v tokratni reviji izpostavljamo, da do iskanja resnice vodijo različne poti. Tudi tisti pobegi iz raja, kjer ne zazveni le Beethovnova sonata, ampak prav tako žlahtna misel in beseda Leva Nikolajeviča Tolstoja.

Veronika Brvar