Pogovor: Nina Šenk
Close

Not a member yet? Register now and get started.

lock and key

Sign in to your account.

Account Login

Forgot your password?

Pogovor: Nina Šenk

Skladateljica Nina Šenk

nagrajenka Prešernovega sklada 2017

 

Skladateljica Nina Šenk je študijska leta preživela najprej v Ljubljani, kjer je študirala pri prof. Pavlu Mihelčiču, nato pa je odšla v Dresden na Visoko šolo za glasbo Carl Maria von Weber. Tam se je izpopolnjevala pri prof. Lotharju Voigt länderju in zatem še pri Matthiasu Pintscherju na Visoki šoli za gledališče in glasbo v Münchnu. Nina Šenk je bila prav tako rezidenčna skladateljica orkestra Staatstheater Cottbus v Nemčiji. Danes živi v Ljubljani in se posveča predvsem komponiranju, za svoje delo pa je poleg številnih nagrad (festival Young Euro Classic, Prešernova nagrada Akademije za glasbo, prva nagrada na festivalu Weimarer Frühjahrstage in priznanje rektorja Univerze v Ljubljani) letos prejela tudi nagrado Prešernovega sklada za vidno mesto med skladatelji mlajše generacije in za neutrudno iskanje lastne ustvarjalne poti. Njena dela izvajajo tudi najbolj znani izvajalci sodobne glasbe po vsem svetu (Ensemble Intercontemporain, Newyorška filharmonija, Ensemble Modern, člani Klangforuma Wien …), v Sloveniji pa pihalni orkester Slowind, ansambel za sodobno glasbo MD7, Simfonični orkester RTV Slovenija, Orkester Slovenske filharmonije ter Komorni godalni orkester Slovenske fi lharmonije in drugi. Tako so bila njena dela izvedena že na prestižnih festivalih, kot so festival v Salzburgu, Zagrebški bienale, Varšavska jesen itd. Ob čestitkah za nagrado Prešernovega sklada smo skladateljici zastavili nekaj vprašanj.

Si sodobna skladateljica, kako pa se v svojem delu srečuješ z glasbeno tradicijo?
Ko sem začela komponirati, sem izhajala iz tradicije in sem komponirala bolj v slogu »klasičnih« skladateljev in povzemala njihove sloge. Čeprav je zdaj moja govorica daleč stran od tega, kar je bila v študijskih letih, in se morda komu na prvo poslušanje sploh ne zdi, se še vedno opiram na tradicijo, še posebej pri dramaturgiji in formi. Zgradba neke skladbe torej, scenosled, kako narašča gradacija, kako poteka sprostitev, naraščanje napetosti, padanje itd., tako rekoč arhitekturni elementi, kako gradiš glasbo, gotovo izhajajo iz tradicije. To, kako gostim elemente, kako skrbim, da napetost narašča, morda zdaj poteka z drugačnim tonskim gradivom, a princip je isti, kot je bil že pred stoletji. Pri takih linijah se še vedno opiram na kontrapunkt, kot smo se ga učili in so ga uporabljali že v času Palestrine. Ta način gradnje linij mi je nekako naraven. Sicer se ne zazna, a če bi kdo bolj natančno primerjal moje linije z linijami gregorijanskega korala, bi našel povezave. Kar pa zadeva formo, zelo rada pišem koncerte za solističen inštrument in ansambel ali komorni orkester ali orkester. Gre za tradicionalno formo, kjer se na vsakem koraku trudim poiskati kaj novega in na novo defi nirati lastnosti take znane forme. Veliko sem se tako ukvarjala, na primer, s pojmom in pomenom kadence, torej trenutkom, ko orkester utihne in spregovori solist. Zanimalo me je, kako lahko elemente kadence tako preoblikujem, da se pri poslušanju to niti ne zdi več kadenca, je pa izpeljanka iz nje.

Pa sva že pri vprašanju, ki zadeva glasbeno obliko. V tvojem opusu je kar nekaj koncertov za solistične inštrumente in orkester. So ti blizu?
Zelo. Verjetno zato, ker je bila prva skladba za orkester Koncert za violino in orkester, ki je nastala v Berlinu leta 2004 in je bila zelo uspešna. Rada imam vodilno nit v skladbi, ki jo vodim od inštrumenta do inštrumenta ali iz skupine inštrumentov v skupino in koncerte. Je najbolj neposredna forma za takšno pisanje – neka glavna, močna linija, na katero se orkester opira, se nanjo odziva in se izliva vanjo. Marsikatero skladbo za solista in orkester bi lahko tako razčlenili. Gradim namreč tako, da je kratka linija solista ali pa droben motiv pobuda za celoten gradbeni material za nekaj minut orkestra.

PREBERI VEČ

Avtorica: Marina B. Žlender, fotografija: Jenny Sieboldt