Uvodnik urednice
Close

Not a member yet? Register now and get started.

lock and key

Sign in to your account.

Account Login

Forgot your password?

Uvodnik urednice

Preludij

»Do tu in nič več dalje,« smo še v primežu splošne ekonomske krize brali na transparentih protestnikov, ki so se na glavnih ulicah Berlina, Frankfurta, Münchna, Kölna postavili v bran žlahtnih orkestrov, dragocenih dedičev nemške glasbene ustvarjalnosti in poustvarjalnosti. Zavedanje, da brezglavo neoliberalno preštevanje inštrumentalnih ansamblov in orkestrskih glasbenikov ne vpliva le na siromašenje glasbenega življenja, ampak ima daljnosežen pomen za širšo družbo, je iz apatije prebudilo tudi neglasbene kroge. Rigorozni ukrepi proti »orkestrski razvejanosti« so bili razgaljeni, goreč pohod za ohranitev trdnega stebra evropske kulture je k razmisleku o odgovornosti, vplivu in poslanstvu prisilil tudi umetniške vodje ter celotno managersko strukturo. Potreba po dostopnosti koncertnega življenja, po širitvi izobraževalnih programov, po še večjem vključevanju raznorodnih ansamblov v različne plasti družbe je spodbudno vplivala na vrsto nujnih sprememb. In dragoceno zavedanje pomena ohranitve lastne identitete, ki jo nemška in z njo vsa evropska ter svetovna kultura podčrtujejo z vrhunskimi orkestri, je obrodilo tudi prizadevanja za umestitev modernega orkestra s sodobnim duhom v arhitekturo našega časa. Še v času krize se je tako v Nemčiji oblikovala ideja o novi izjemni koncertni hiši Elbphilarmonie, ki je v Hamburg še pred slavnostnim odprtjem 11. januarja 2017 naprej privabljala številne obiskovalce, občudovalce kulture in glasbene dediščine. Prav nobeno naključje ni bilo, da se je slavnostno odprtje začelo s klicem po osvobajanju duha – z Beethovnovo glasbo, uverturo Prometejeva bitja, ki jo je zaigral orkester Severnonemškega radia, zdaj poimenovan NDR Elbphilharmonie, pod čudežno taktirko nemškega dirigenta Th omasa Hengelbrocka.
Pomen tradicije in brezčasnost evropskega duha, v katerem se zrcalijo temeljne vrednote človeštva, vedno globlje spoznavajo in mu razpirajo krila tudi na povsem drugem koncu sveta. Z Beethovnovo glasbo ob 25. obletnici Matsumoto festivala Seijija Ozawe praznuje jubilej skladatelja in festivala vrh glasbene kulture dežele vzhajajočega sonca – simfonični orkester Saito Kinen. Kazuyoshi Akiyama in Seiji Ozawa, ustanovitelja simfoničnega orkestra, ki ga sestavljalo le vrhunski japonski glasbeniki, delujoči v številnih svetovno znanih orkestrih, sta v poslanstvo zapisala poustvarjanje evropske kulturne dediščine, cilj orkestra pa naj bi bila vrhunska izvedba najdragocenejših del iz zakladnice evropske glasbe v prestižnih evropskih koncertnih dvoranah. Zastavljeni cilj je bil dosežen že v prvem letu delovanja. Japonski glasbeniki so kot ambasadorji evropske glasbe in evropskega duha obiskali najpomembnejša svetišča glasbene kulture na stari celini in nam Evropejcem nastavili ogledalo. Več kot enkrat smo se na njihovih koncertih lahko vprašali, kako mi skrbimo za svojo dediščino … in kako tlakujemo svojo glasbeno prihodnost?
Do tod in nič več dalje …
Ta pomenljivi slogan pa odmeva na stari celini. Med prvimi so si ga zastavili orkestrski glasbeniki v Nemčiji, podpore kolegov drugje po Evropi so bile sicer mlačne, še bolj bledi so bili odzivi umetniških vodij in, pričakovano, managerskih struktur, vendar je bil klic po osvobajanju duha jasno slišen. Kako slišno in razumljeno pa je ostalo Beethovnovo prepričanje, ki ga izpostavlja skladateljeva misel, da je »glasba najvišje razodetje duha«?

Veronika Brvar