Multiinštrumentalist in skladatelj Boštjan Gombač
nagrajenec Prešernovega sklada 2017
Virtuozni multiinštrumentalist in skladatelj Boštjan Gombač že več kot dve desetletji ključno prispeva k domačemu glasbenemu življenju. Sproščena in s humorjem prežeta tehnična spretnost na klarinetu ter na kopici drugih zvočil mu omogoča lahko prehajanje skozi najrazličnejše glasbene žanre. Uspešno delovanje v ljudsko obarvanih skupinah (Terrafolk in Katalena) združuje s pogostimi preskoki, tako v rockovske eksperimentalne (Bast) kot jazzovske (Fake Orchestra, Bratko Bibič & The Madleys) vode, ter se z vso predanostjo redno vrača v interpretacije preteklega in sodobnega klasičnega repertoarja. Številne skladateljske ekskurzije v scensko in filmsko glasbo so izklesale eklektičnega obrtnika in zvedavo sproščenega glasbenika, ki z nenasitnim zvočnim apetitom vedno znova preseneča kljub značilnemu izraznemu slogu. Z jokerjem slovenske glasbe smo se na krilih Prešernove proslave pogovarjali o njegovi ustvarjalni globini in širini ter se dotaknili številnih aktualnih glasbenih tem.
Upravni odbor Prešernovega sklada je v obrazložitvi nagrade izpostavil vašo izjemno glasbeno širino in suverenost, ki jo vnašate v slovensko glasbeno krajino. Od kod izvirata ta sposobnost in želja spoprijemati se s tako različnimi glasbenimi poetikami in pri tem ohranjati visoko raven predanosti?
Želja po spoprijemanju z različnimi glasbenimi poetikami sega v čas študija klarineta na ljubljanski Akademiji za glasbo, kjer sem imel to srečo, da je bil moj mentor izjemen pedagog in vrhunski klarinetist prof. Jože Kotar. Kljub nekajletni prekinitvi študija sem se že takrat intenzivno ukvarjal z različnimi glasbami sveta, različnimi glasbili in posledično začel raziskovati kopico zame takrat novih, navdihujočih in nenavadnih zvokov. Vsak zvok oz. glasbilo nosi v sebi zgodbo, ki me vodi pri ustvarjanju. Zvok mi je tako vedno znova navdih in izziv.
Vaši glasbeni začetki so nedvomno povezani s formalnim študijem klarineta. Večkrat ste dejali, da bi morali klasično glasbo nekoliko sprostiti in jo približati občinstvu. V tem pogledu se mi zdi vaša poteza, ki ste jo storili ob diplomskem koncertu, precej iluzorna. Ali lahko našim bralcem opišete ta nenavadni dogodek in kakšen je bil vaš namen?
Po nekajletni prekinitvi študija sem se odločil, da končno diplomiram. Pravilo je, da s profesorjem izbereš repertoar, to pomeni sonato, koncert, delo slovenskega skladatelja in virtuozno skladbo. S profesorjem Kotarjem sva izbrala vse od zgoraj naštetega, vendar s to razliko, da program ni bil konvencionalen. Prav tako nisem bil zadovoljen s ponujenimi prostori oz. dvoranami, ki so bile namenjene diplomskim koncertom, ker niti eden od prostorov, ki smo jih imeli na voljo, ni koncertni prostor. Tako sem plačal najem velike dvorane Slovenske filharmonije, kjer sem z odličnimi glasbeniki pripravil poseben, nepozaben koncert. Na klavirju je bil Blaž Pucihar, kontrabas je igral Žiga Golob in bobne Krunoslav Levačić. Moj namen je bil, da končno diplomiram in da vsem pokažem, da takšen dogodek res ne more biti izveden v župnišču sv. Jakoba, niti v eni izmed predavalnic na akademiji ali univerzi. Eden izmed profesorjev v komisiji se s pristopom in nekonvencionalnim programom ni strinjal, tako da sem na oceno čakal več kot mesec dni.
Vaše poustvarjanje vedno spremlja sproščena odprtost, ki jo vnašate v interpretacije. Tudi vaš nedavni koncert v okviru Koncertnega ateljeja DSS z Luko Juhartom je kljub zahtevnosti programa izžareval igrivost. Kaj je ključ te »sproščene koncentracije«?
Življenje je že tako resno, da ni nobene potrebe po tem, da bi bili še bolj resni. Ne glede na zvrst, obliko in prostor, v katerem koncertiraš, sta na koncu vedno najpomembnejši glasba in z njo energija, ki jo deliš z občinstvom.
