Poglejmo v glasbo:
Od godcev do ustvarjalcev narodno-zabavne glasbe
Kaj je ljudska glasba? Kdaj in kje se z njo srečujemo in kako živi?
Kakšna je ljudska glasba danes in kakšna je bila nekoč?
In končno: ali obstaja kaj, čemur bi lahko rekli glasba na slovenski način?
Zgornja vprašanja si je zagotovo zastavil že marsikdo, nanje pa ni vedno lahko odgovoriti. Violina in čelo sta, na primer, zagotovo »najbolj tipična« primera klasičnih inštrumentov. Solistični glasbili, pomembna člana simfoničnega orkestra, sestavni del klavirskega tria ali godalnega kvarteta. Pa vendar sta tudi obvezni del ene od najstarejših evropskih ljudskih glasbenih tradicij, in sicer naše rezijanske citire (violine) in bunkule (čela)!
/…/
Bordunski način tvorjenja večglasja sta v 19. stoletju po dolgih stoletjih zamenjali akordsko glasbeno razmišljanje in občutenje. Prevladovati začne harmonski glasbeni jezik. Preobrat je prinesla predvsem iznajdba harmonike sredi 19. stoletja. Harmonika je globoko zarezala v evropsko glasbeno dediščino. Če je do takrat veljalo, da mora »spodobna« godčevska skupina vključevati vodilni glas, spremljevalni glas in basovsko spremljavo (torej vsaj tri godce!), je lahko s prihodom harmonike vse to zaigral en godec in vabiti ter plačevati ni bilo več treba treh! Harmonikar je lahko kar sam godel po starem in še slišali so ga bolje in dlje kot prej tri!
Sčasoma so se harmoniki pridružila druga glasbila (različna pihala, godala, brenkala, trobila) in improvizirana zvočila (stresala, tolkala). Vse to je še stopnjevalo v našem glasbenem izročilu tako jasno izraženo potrebo po večglasju, vertikali. Za ilustracijo si oglejmo dva primera, ki lahko bistveno dopolnita naša razmišljanja.
Že večkrat omenjeno citiranje v Reziji, ki ga izvajata le dva godca, ima še dodan glas: »boben«! Citiravec namreč med citiranjem ves čas tolče z nogo ob (lesena) tla, kar daje izvedbi izrazito ritmičen, skoraj divji, plesni karakter. Rezijanska glasba poslušalca kar sama potegne v gibanje, saj je namenjena plesu! Na drugem koncu Slovenije, na vzhodnem Štajerskem, v Halozah, pa živi (danes sicer samo še kot folklorna posebnost) morda naša največja inštrumentalna posebnost – trstenke.
To prastaro glasbilo, drugje poznano kot Panova piščal, pozna skoraj ves glasbeni svet: Južna Amerika, velik del Evrope, Azija, Oceanija … Vendar se vse Panove piščali razlikujejo od naših trstenk. Povsod se namreč uporabljajo kot enoglasno, melodično ali spremljevalno glasbilo, le na naše trstenke se da zaigrati tudi večglasno! Uglašene so namreč tako, da njihova V-oblika s pihanjem v dve cevki hkrati (levo ali desno od najdaljše, najnižje uglašene cevke) godcu omogoča izvajanje večglasja!
Avtor: mag. Igor Cvetko, fotografije: fotodokumentacija SEM, arhiv GNI ZRC SAZU
