50 let oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi
Pogovor z urednico oddaje, mag. Simono Moličnik
Januarja se je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma zgodil slavnostni koncert, ki zaznamuje 50 let oddaje nacionalnega radia Slovenska zemlja v pesmi in besedi. Koncert je bil finale večje ciklične radijske oblike, ki je potekala celotno jubilejno leto 2016, in je prelomnica v zgodovini oddaje. Širši javnosti se je v obliki koncerta predstavila prvinska ljudska glasba, taka, ki redko stopi na profesionalne odrske deske. Vsebinska zasnova je orisala polstoletni odnos med ljudskimi glasbeniki in radijsko oddajo, dogodek pa je prinesel posebno glasbeno izkušnjo tako izvajalcem umetne glasbe kot ljudskim glasbenikom, saj so se v tem projektu zlili v en sam čustveno nabit večer. Celotna vsebina koncerta je izšla tudi na zvočnem albumu, ki je peta izdaja v zbirki Slovenska zemlja v pesmi in besedi. Projekt je idejno in vsebinsko zasnovala zdajšnja urednica oddaje, muzikologinja, mag. Simona Moličnik, ki je za našo revijo povedala marsikaj zanimivega o oddaji, njeni zgodovini, občutkih ob koncertu in pogledu naprej.
Morda najprej začneva kar z rojstvom oddaje. Kako se je vse skupaj začelo, od kod pobuda, ideja za oddajo Slovenska zemlja v pesmi in besedi?
Ideja za oddajo se je rodila med sodelavci Glasbenonarodopisnega inštituta leta 1966, ki ga je takrat vodil predstojnik dr. Valens Vodušek, oseba izjemnega duha in široke razgledanosti. Glasbenonarodopisni inštitut, ki deluje od leta 1934, je imel takrat že obsežen zvočni arhiv, Vodušku pa se je zdelo, da bi bilo treba te posnetke vrniti nazaj v okolje, med ljudi, in ljudsko glasbo predstaviti širši javnosti. Tako je nastala oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi. Prva je bila na sporedu 21. oktobra 1966, pripravila pa jo je dr. Zmaga Kumer. Oddaja je bila sprva krajša, saj je trajala samo 20 minut, pozneje 30, šele zadnjih 15 let je dolga 60 minut.
Kakšno odgovornost ste sprejeli, ko ste prevzeli uredništvo oddaje?
To je bila kar težka naloga, čeprav sem jo z veseljem sprejela in mi je bila svojevrsten izziv. Voduškove oddaje so bile precej odprte, razmišljujoče, humanistično povezovalne. Ostale drugih avtorjev so se omejile predvsem na pesemsko dediščino. Ko sem prišla sem, sem menila, da je treba oddajo razširiti in bolj slediti naslovu, torej slovenska zemlja v pesmi in besedi. Zato je oddaja postala odprta do vseh pojavnih oblik ljudske glasbe, tudi novejših žanrov, kamor bi spadali tako imenovani etno in folk glasba. Predvsem pa me vedno znova zanima preplet ljudskega z umetnim. Ne zdi se mi smiselno, da ti dve glasbi potujeta ločeno, da živita ločeni življenji, saj sta se vedno oplajali druga z drugo. Lastno dediščino mnogo premalo poznamo, zato se mi zdi zelo pomembno odpirati prostor obema, predvsem pa omogočiti glasbenikom, da se začutijo drug z drugim. Danes se mladina v izobraževalnih ustanovah usmeri v umetno glasbo in nima več časa za stik z ljudsko. In obratno: ljudska glasba živi svoje življenje. Ker ljudska glasba danes v strokovnih krogih pomeni tisto, ki je živela nekoč, torej staro glasbo z izvedbami po starem, je oddaja odprla pogled tudi s te strani. Naša preteklost je zelo raznovrstna in na našem prostoru so bili skoraj vedno tuji vplivi, kar se pozna tudi v glasbi. Poslušalcem poskušam posredovati vse tisto, kar se dogaja na področju slovenske zemlje v pesmi in besedi, pa ne dobi prostora drugje in je z izraznega, umetniškega vidika vredno. Ljudska glasba je bila nekdaj v nekakšnem getu, zdaj pa z vnosom različnih vsebin dobiva prostor tudi v rednem 24-urnem radijskem programu, in to se mi zdi velik uspeh. Največji uspeh pa se mi zdi prireditev ob 50. obletnici. Začutila sem, da radijski medij ponuja veliko umetniške svobode. Letos smo tako zasnovali cikel petih javnih oddaj iz petih pokrajin. Oblikovati javne oddaje s terena ni enostavno, saj je to precejšen organizacijski zalogaj. Tu je mnogo dejavnikov, ki lahko vse porušijo. Te oddaje so prikazale celotno zdajšnjo zvočnost Slovenije in zamejstva, predvsem tisto, ki se je kovala prek naše oddaje. Tu gre namreč za vzajemnost. Okolje vpliva na oddajo in oddaja nazaj na okolje. Vrhunec vsega je bila sklepna prireditev v Linhartovi dvorani, kjer so nastopili izbrani pevci in godci ter to nit tradicije prenesli v umetno glasbeno zvrst, v novo delo Alda Kumarja. Zgodilo se je to, k čemur sem stremela. Sodelovalo je okoli tisoč ljudi in vsi so se prepletli v eno. Bili sta prisotni enotnost in povezanost, ki sem ju začutila tudi na terenu. To se mi zdi v današnjem času res nekaj posebnega, močnega in zelo odgovornega. Odgovornost čutim predvsem do tistih, ki oddajo sooblikujejo, in poslušalcev. Sama sem zgolj medij, v meni se prekvasijo terenski doživljaji in kot take jih nato posredujem nazaj v okolje. To se mi zdi zelo odgovorno, saj nenehno interpretiram neka dejstva in nenehno hote ali nehote vplivam, saj že z izbori sodelujočih postavljam neke nenapisane kriterije.
Avtorica: Ana Milošević, foto: Barbara Reya
